Borut Savski - ZVO.ČI.TI (So.und.ing) 2010

Teza: Glasba je mrtva - naj živi glasba!?

Prvi del teze je domislek, ki ga zadnja leta premleva Borut Savski, drugi del pa nedavni komplement, ki ga je pridodal Stefan Doepner. Seveda po vzoru na izjavo Kralj je mrtev - naj živi kralj (ali kraljica). Smisel originalnega klica je iskati v transcendenci - torej: en kralj je resda mrtev - a tu je že nov kralj (ali kraljica). Sistem kraljevanja se torej kljub smrtnosti posameznega kralja ohranja - dinastija pač. V tej luči je smrt glasbe potem le eden od rotacij - cikličnih dogajanj, ki imajo pač svoje nižke in viške. Zanimivo je k temu vzporediti še eno nekaj desetletij staro izjavo o koncu zgodovine (Francis Fukuyama), ki se jo da verjetno cepiti tudi na sočasne pomisleke o koncu ideologij. Iz zadnjega pomisleka - v asociaciji s holivudskim kulturnim memom (gen=biološki temeljni gradnik; mem=kulturni/spominski temeljni gradnik/vzorec) - izjavo iz filma Highlander (”There can be only one”) - lahko izvlečemo spoznanje, da konec (=smrt) lahko pomeni tudi redukcijo na eno ideologijo, eno zgodovino. Eno glasbo? Glasba, kot smo jo poznali v prvi polovici 20. stoletja ni bila sama sebi namen. Bila je izraz nečesa. Česa? Različnih idej, ideologij, možnosti razvoja - od enostavnosti proti kompleksnosti - usmerjenosti v prihodnost - vsaj na videz v razne smeri napredujočih družb. Lahko bi rekli usmerjene zgodovine. Te zgodovine ni več. Tudi glasba se zdi, da se je v pol stoletja trošenja na trgu iztrošila. Kaj ji manjka? Ideologij.

Borut Savski